točno tako ljudje s srcem se tudi na žival navežemo ne samo ona na nas... jaz sem imela nimfo - bila je moj mali scartljavček, ko sem se jaz učila za šolo je bila pri meni v naročju in se božala in cartala, drugače je pa se sprehajala okoli po dolgih zavesah do tal, ki so bile takrat moderne... je imela plezalni maraton :)
potem je zbolela nekega dne - pljučnico ali nekaj temu podobnega, smo jo peljali k veterinarju, ampak ni pomagalo in je med letom omagala. Jokala takom še zdaj jočem zraven. Starši so rekli, da lahko kupimo kasneje če bomva s sestro želeli še kakšno papigo. pa nisva želeli, ker nobena ne bi bila več ta, ki sva jo imeli. Bila je ena in edina in nihče je ne more zamenjati. zdaj ima sestra kot odrasla oz. njen sin papagajčka - joj je to eno veselje, je večja senegalska papiga. čeprav ni moja in nisem tam doma, to je ena moja ljubezen in tudi papiga to čuti, ko pridem on spusti vse, četudi je najljubši arašid, spusti in priskače k meni v kletki takoj k robu da se boža in carta, in če sestra reče,da ga lahko vzamem tudi takoj je pri meni... ne ostane fraj na kletki, on prileti k meni na ramo takoj... to je ena sama ljubezen. mali puhek, mala pernata kepica sreče... ne razumem kako lahko so eni tako brez srca,da prodajo žival - katerokoli...
Hvala bogu in lepo za tiste, ki ste živali naučili skupnega sobivanja in se niste nobeni odrekli, če ste že se odločili za več živali hkrati. lepo to.
Joj, te nimfice. Jaz sem jo imela dve leti, ampak mi je žal ušla in nisem je več našla kljub iskanju in oglasom. Upam, da jo je kdo našel in vzel k sebi in da ni v mukah umirala. Ne mine dan, da se ne bi spomnila nanjo, kljub temu, da imam sedaj dve muci. Neverjetno, koliko veselja mi je tako majhna živalca dala. Sedela mi je na glavi, na rami, kadar sem spala na trebuhu je priletela na moj hrbet in sva skupaj dremali, kadar sem bila v kopalnici ali kuhinji me je klicala s prav posebnim glasom. Kako zelo jo pogrešam...
Ljubke so, ljubki so vsi ptički. Naša je govorila Roki (mu je bilo tako ime) in Roki priden. Pravi moj cartek, še zdaj ga občudujem in se spominjam ob slikah.
Vsi ptički so zelo pametni... senegalska papiga od mojega nečakca, ona je v veliki kletki pri balkonskih vratih, da tudi, kadar je v kletki lahko ven gleda, sicer je zunaj veliko ima svoje stojalo, itd... ko pride nečakec iz šole (ko je taka ura), sestra prav še posebej postavi kletko (je na kolesih) k balkonskim vratom in ko papiga zagleda nečakca,da gre po ulici, začne prav od veselja skakati in čivkati... na ulici ga prepozna, da je prišel domov... res so pametni ti ptički... pa če je zunaj na stojalu in mu daš notri v kletko priboljšek arašid za kasneje - te vidi na daleč - leti v kletko, si vzame arašid in ga odnese na stojalo in tam poje. Res so pametne živalice to... in tako srčkane, ne moreš da se ne bi navezal in jih imel nadvse rad.